17 DICEMBRE - cammino

Cara Špela,

mi hai detto di camminare, quando son arrabbiata o stressata.

Mi hai detto che funziona e ti confesso che lenisce: i grandi dolori, i perché ai quali mai avremo risposta.

Ieri è stata una giornata di merda. Triste, sotto tanti punti di vista, una di quelle giornate in cui ti senti impotente e cerchi di fare qualcosa per migliorarla ma alla fine ti arrendi.

Ieri hanno seppellito la figlia dei miei amici, 12 anni. Avrei voluto star loro vicina al funerale ma ho fatto da baby sitter alla sorellina minore, di 4 anni. Poi son venuti da noi a passare un po’ di tempo in tranquillità, con due pizze maxi e un ottimo merlot.

Siamo stati insieme, abbiamo riso, poi pianto, abbiamo dimenticato, per un secondo, poi siamo ripiombati nel dolore (il loro, onestamente a me inimmaginabile) e abbiamo parlato di futuro.

Quello delle bimbe che crescono, quello che ci aspetta dopo. Solo che mi sono sentita, a tratti, come uno spettatore di una vicenda surreale e avrei voluto fare di più ma non sapevo cosa ne come.

Certo che si va avanti, che i figli ti portano a essere forte e vivere. Solo che il tutto, a volte, è tanto pesante che una camminata non basta. Nemmeno lunga come il cammino di Santiago.

Ma ora vado, faccio i miei km e vediamo.

A dopo,

Draga Špela,

rekla si mi, naj hodim, ko sem jezna ali pod stresom.

Rekla si mi, da pomaga in priznam, da res pomirja: deluje na velike bolečine, na vse tiste “zakaj” na katere ne bomo nikoli dobili odgovora.

Včeraj je bil grozen dan. Žalosten, z mnogih vidikov, eden tistih dni, ko se počutiš nemočnega in poskušaš nekaj storiti, da bi ga izboljšal, a na koncu obupaš.

Včeraj so pokopali hčerko mojih prijateljev, staro 12 let. Želela sem biti blizu njih na pogrebu, vendar sem varušila mlajšo sestro, staro 4. Po pogrebu so prišli k nam, da bi preživeli nekaj mirnih trenutkov, z dvema maxi picama in odličnim merlotom.

Bili smo skupaj, smejali smo se, nato jokali, za trenutek pozabili, nato pa spet padli v bolečino (njuno, pošteno nepredstavljivo zame) in se pogovarjali o prihodnosti.

O tem kar nas čaka, o rastočih dekletih. Razen tega, da sem sem se včasih počutila kot gledalec nadrealistične zgodbe in sem hotela narediti več. Vendar nisem vedela, kaj in kako.

Seveda se gre naprej, otroci vodijo to pot, da si močen in skratka ziviš. Le, da je včasih vse tako težko, da “sprehod” ali “hoja” nista dovolj. Niti Camino de Santiago ne bi zadostoval.

Zdaj pa grem, opravim svoje kilometre in vidimo, če je le malo lenilo.

Se slišiva kasneje,

klementina koren