17. december: Solze in jok

Draga moja Klementina,

Kakšen dan si imela - ko sem prebirala tvoje besede, so se mi v očeh nabrale solze. Bodi pogumna, ostani močna & bodi veliko na svežem zraku. Pomaga, boš videla, vsaj malo.

Se mi zdi, da je te dni povsod veliko solz. Mi tri z mojimi punčkami smo predvčerajšnjim imele celo paleto njih - razpetih od besa, žalosti, jeze, sovraštva, nemoči in - na koncu - takšnih, ki so bile solze veselja, saj smo bile na koncu srečne, da imamo eden drugega.

Maši (10 let) se je nabiralo že od jutra - vsa nemirna je bila, po dnevni sobi je metala liste, svinčnike, se drla, da je vse skupaj že “brez veze” in da ima “vsega dovolj”. Nekako je šlo, do večera, ko je eksplodirala. Se drla, kričala, metala stvari, sovražila vse, vključno z menoj. Potem smo se sesule vse tri.

Moža Jerneja tisti čas ni bilo doma, dela po 12 ur na dan. Zdaj morajo v delavnici narediti čim več, ker napovedujejo, da kmalu, to je med prazniki, grozi popolno lockdown.

Trenutno so, nekaj dni nazaj, odprli frizerske salone, delujejo nekatere druge dejavnosti, nenujne trgovine (takšne z oblekami, čevlji in podobno). Lokali, gostilne in restavracije so še zaprte, nekateri vztrajajo in kuhajo hrano za domov.

A meni, draga moja Klementina, se v tej bedni situaciji niti ne ljubi nikamor.

Edino do mlinarja sem te dni šla, še zadnjega v Kranju. Ko sem pisala njegovo zgodbo, sem zraven jokala, kajti po 300 letih bo kmalu, čez nekaj let, pravi, zaustavil mlin. Tako pravi in tako tudi bo. Je pa čudovit človek, da o moki, ki pride z njegovega mlina, niti ne govorim. Na zgornji fotografiji je utrinek iz njegovega mlina.

Včeraj sva z Mašo šli v knjižnico, odnesli ven toliko knjig, kolikor sva si jih lahko sposodili. Če bodo med prazniki res zaprli vse, se bojim, da niti knjižnice ne bodo ostale odprte.

Meni je v roke že zvečer priletela nova “božična” knjiga angleškega ginekologa Adama Kaya z naslovom Sveta noč, zgaran na moč. PRIPOROČAM!

Čeravno knjige ni pisal med epidemijo, jo začne z besedami, ki zvenijo preroško: “Božični prazniki so nekakšen z girlandami ozaljšan in z vonjem po smrečju prežet premor; čas, ko se hočeš nočeš vse preprosto … ustavi. Kratkotrajna apokalipsa, ki vsakodnevno rutino sprevrže v vročično blodnjavi preplet vznesene vedrine in dobrovoljnosti; teden dni, ki se vleče kot kurja čreva in puščobo vsakdan nadomesti s čudaškim, zapovedanim obredjem.”

No, letos je na vrsti drugačne vrste “kratkotrajna apokalipsa”, ki zdaj traja že dva meseca.

Male stvari torej, ki te osrečujejo v teh čudnih dneh:

• To, da bomo med prazniki pekli piškote.

• To, da sem včeraj povezala čudovito gospo A. s srčno vzgojiteljico P. Prva ima 18-letno hčerko, ki v Kranju vodi malo čokoladnico. Druga je vzgojiteljica v Vzgojnem zavodu Kranj, ta je na začetku naše ulice. Tako bodo tudi otroci, ki zaradi alkoholizma, revščine in drugačnih težav med prazniki ne morejo biti doma, dobili unikatna sladka darila.

• Da se bo naš družinski Božiček letos preselil na zoom. Priprave že potekajo!

• Da lahko sodelujem pri spletni strani Lokalna preskrba Kranja in okolice. To je skupna na FB, v kateri se zbirajo lokalni izdelki, pridelki, povpraševanja po domačih dobrotah …

• Da lahko pišem o kulinariki.

• Da grem danes popoldne spet na teren! V normalnih časih popoldanski teren ni bil nič posebnega, zdaj pa je pravi mali dogodek.

• Da imam dobre prijatelje!

V zadnjih dneh sem opazila nekaj: če se s kom pogovarjam po telefonu, pogovor traja dlje kot bi trajal v preteklosti. Vsak vpraša, kako smo. “Mi v redu, pa vi.” Mi zdaj v redu, smo pa bili vso bolni. “In, kako je bilo - slišim, da nekateri kar težko prenašajo …” Se mi zdi, da smo ljudje zdaj kar malo bolj povezani, sočutni, da ne rečem prijazni drug do drugega.

Naj to traja.

Ostani močna, ostani zdrava,

s.