13. DECEMBER: Nedelja

Draga Klementina,

Danes je nedelja, ena taka siva nedelja. Dopoldne sem pisala, pripravljala nov kulinarični tekst. Pišem jih z velikim veseljem.

Potem smo šli na Šmarjetno goro, to je ta hribček nad našo hišo.

Kosilo: slovenska zimska klasika. Pečenice, koruzni žganci in kislo zelje. Meni je super, ko mi koruzni žganci uspejo in danes so bili res izjemni.

Vsak dan slišim nove zgodbe o virusu, ki kroji naša življenja. Pripovedujejo mi, kako so preživeli, kakšne posledice imeli. In to, da mora vsak paziti nase. To tudi počnemo.

Včeraj sem mami pripeljala naročeno iz trgovine. Punčkama je postregla prigrizek in pijačo. Čez balkon, saj pri njej na obisku že mesece nismo bili, niti ni bila ona pri nas. Bržčas je bilo videti precej bizarno, kako v tem mrazu na travniku pred hišo malicata, mi pa se na daljavo pogovarjamo.

Vsak dan slišim tudi zgodbe, ki so na meji verjetnega, denimo:

• V vasi je hiša, v njej vsi pozitivni. Vsi v vasi vedo za to. A kljub temu imajo obiske, ljudje hodijo k njim na kavice in podobno.

• Bila je v stiku s pozitivnim, ima vse znake, a na test noče, ker se boji, da bi potem morala na bolniško. Na vsake dva, tri dni gre v trgovino. Ker mora malo med ljudi.

• Okuženi so vsi v njegovi hiši, on ima povišano temperaturo, nekaj tudi kašlja in morda še čudno okuša, a se mu zdi, da vse skupaj ni tako hudo. Zato hodi po Kranju in se druži s prijatelji.

• Ve, da je okužen, pa je kljub temu šel k zobozdravniku, ker je imel pač že nekaj mesecev rezerviran ta datum. Na to, da bi koga okužil v čakalnici ali na zobozdravniškem stolu, ni pomislil.

Prijatelj pravi: “Tudi sam slišim take zgodbe. Pa veš, kaj? Vse so resnične.” Žal ima prav.

Zdaj se ne čudim več, zakaj je že od sredine oktobra tako, kot je.

Zdaj samo upam, da se bo zgodil nek čudež.

Da bomo kmalu spet živeli in dihali kot nekoč.

Ostani mi zdrava, pazi nase,

s.