13. MAREC: A štekaš?

Ojoj. Ko veš, kaj se bo zgodilo, pa vse to vate vseeno prileti kot šus v glavo.

Tako lepo si napisala: “Danes ob 18. uri so vsi stopili na balkon ali vrt in zapeli, vklopili radio, zavrteli glasbo. Slišala sem italijansko himno, slišal sem sosede, ki pojejo v španščini (zelo dobro) in bila sem ganjen. Zdelo se nam je, da nas je združil en skupni imenovalec: upanje, da bomo prišli do konca tega predora.”

Misel dneva: “Vsi smo v karanteni, v kateri so potrebni ukrepi samokarantene.”

Ampak nekaterim še vedo ni jasno, kaj bomo morali zdaj narediti. Se ne družiti, upoštevati predpisane razdalje.

To bo težko, zelo težko.

A še težje bo, če tega ne storimo.

Upam s teboj,

s.