10. MAREC: Kot brzovlak!

Draga moja Klementina,

Z možem poslušava televizijske novice. Poročil pri naši hiši že dolgo nismo spremljali tako napeto. Ravno govorijo o Italiji, o Gorici, o Novi Gorici. “Grazie,” sta se ravno zahvalila televizijska voditelja.

Skušam se skoncentrirati, medtem ko v ozadju odzvanja: “Trenutno v Sloveniji 34 potrjenih primerov, 13 bolnikov na infekcijski kliniki, pet odpuščenih iz bolnišnice.”

In še: “Glede bolezni obstaja vrsta neznank.”

Bila sem v Ljubljani, na terenu. Ne rokujem se več, zato me ljudje, ki jih srečujem kar malo čudno gledajo. V njihovih očeh vidim: “Poglej jo, neumnico. Ta pa je ta prava paničarka”. Kar mi je, če ti iskreno povem, čisto vseeno.

Šla sem na pošto in vprašala, če ti lahko pošljem pošiljko v Italijo. “Samo ne s hitro pošto, sicer pa lahko,” je rekla uslužbenka, rahlo zmedeno. Tudi ona je malo čudno pogledala, ko sem pakirala v kuverto časopise in par malenkosti zate in za otroke. Me prav zanima, kdaj bo pošiljka pri tebi. V normalnih pogojih (beri: še en mesec nazaj) bi bilo to lahko že jutri ali pojutrišnjem.

Vse gre tako hitro. Kot brzovlak!

Prijateljica, ki je Čehinja in živi le nekaj kilometrov od mene, pravi: “Češka že zapira vse šole - najmanj za 14 dni. Imajo 40 okuženih na 10 milijonov prebivalcev!” Pošlje še fotografijo koruznega kruha z drožmi. “Rečem mu vilinski kruh,” pravi. Tudi ona je zaskrbljena, močno zaskrbljena.

V ozadju poslušam, da bo Planica, smučarski skakalni praznik (in eden od največjih veseljačenj na prostem, if I may add) letos s praznimi tribunami. Se je to že kdaj zgodilo? Nikoli.

So zaradi virusa že uvajali karantene za mesta in države tako blizu nas? Nikoli.

Ne. Pri nas ni panike. Kot da se večini zdi, da se vse to dogaja daleč, daleč, daleč od nas.

Da virus čez mejo ne more.

Da bo še naprej tako, kot je bilo.

Povej, “starejša sestra”, kaj mi svetuješ? Kaj bi svetovala sebi, ko se je vse to začenjalo kotaliti k vam?

Stay strong,

s.