01 Aprile - fra cicogne e bombe rudimentali

Carissima Špela,

oggi è il 01 aprile, la festa più importante per mio nonno che è venuto a mancare lo scorso anno.

Si preparava già da Natale e progettava gli scherzi che avrebbe fatto a tutti. Alcuni sono rimasti nella storia. Due per tutti. Il primo, durante la crisi dell’influenza aviaria ha chiamato il servizio preposto dicendo che c’era una cicogna in giardino che camminava un po’ storta. Lui viveva a Postumia in una fattoria, isolata. Quando mio zio, che abita con lui assieme alla famiglia, ha notato che c’era un corteo di macchine che stava raggiungendo la casa con le sirene, lampeggianti e l’ambulanza lo ha guardato e gli ha detto: “Vero che non è opera tua, vero?”

Quella volta scesero i medici con lo “scafandro” e quando capirono che era uno scherzo di un nonnino di 90 anni gli appiopparono una multa salatissima che si impegnò a pagare. Ogni volta che poi raccontava la “marachella”, diceva che la faccia del figlio, alla vista di tutte quelle macchine, valeva ogni soldo speso per la multa :-)

L’altro scherzo che ricordo è stato quello della polvere da sparo. In un bidone dell’olio esausto ha messo della polvere da sparo ed un pallone. Dando fuoco alla polvere, aveva programmato di lanciare il pallone oltre il tetto della casa ma qualcosa andò storto e dovette guardare dentro per scoprire cosa fosse successo.

Una volta affacciatosi, il tutto esplose lasciandolo con ustioni di secondo grado in tutto il volto e la sua faccia era tutta nera dal fumo. I capelli bianchi, i baffi e le sopracciglia divennero neri e affusolati. Io ho visto solo la foto ma solo a guardarla ancora rido. In ospedale, andando a medicare le ustioni, non finiva di raccontare, con orgoglio, lo scherzo…

In questo 1 aprile in cui non mi va proprio di fare scherzi, penso che ricordare i suoi sia il modo migliore per sorridere ancora. La capacità di rimanere bambini è una qualità che lui aveva e che in questo momento dobbiamo un po’ tutti iniziare a riprendere in mano.

Quindi, torniamo bambini?

A domani,

KK

Draga Špela,

Danes je 1. april, najpomembnejši praznik za mojega dedka, ki je umrl lani.

Že od božiča je pripravljal in načrtoval šale, za vse. Nekateri so ostale v zgodovini. Danes ti bom opisala dve.

Prvo je naredil med krizo s ptičjo gripo. Poklical je zdravnike in  rekel, da je na vrtu štorklja, ki hodi  malo krivo. Živel je v Postojni na osamljeni kmetiji. Ko je moj stric, ki je z družino živel z dedkom, opazil, da je prihajala povorka avtomobilov, s sirenami, utripajočimi lučmi in rešilcem, ga je pogledal in rekel: "Povej mi, da nisi ti kriv, kajne? " Takrat so se s "potapljaško obleko" predstavili zdravniki in mu, ko so doumeli, da gre za šalo 90-letnega dedka, naložili zelo visoko globo, ki jo je seveda plačal. Vsakič, ko je to pripovedoval, je rekel, da je obraz njegovega sina ob pogledu na vse te avtomobile, bil  vreden vsakega penija, ki ga je porabil za globo. :-)

Druga šala, ki se je spominjam, je bila povezana s smodnikom. V posodo rabljenega olja je naložil smodnik in žogo. Prižgal je prah. Načrtoval je, da bi žogo vrgel čez streho hiše, a nekaj ni šlo po načrtu. Pogledal je noter, da bi ugotovil, kaj se je zgodilo. V tistem trenutku je vse eksplodiralo, tako da je dobil opekline po obrazu in obraz je bil ves črn od dima. Beli lasje, brki in obrvi so postali črni in zoženi. Jaz sem videla le fotografij,o ampak ob pogledu se še vedno smejim. V bolnišnici in za zdravljenje opeklin ni prenehal s ponosom pripovedovati šale ...

V tem 1. aprilu, ko se ne bi rada šalila, mislim, da je spomin nanj najboljši način, da se spet nasmehnem.

Sposobnost, da ostaneš otrok, je kakovost, ki jo je imel, in bi v tem trenutku koristila nam vsem.

Torej, ostanemo otroci?

Do jutri,

KK

klementina koren