8. DECEMBER: Megla
Draga moja Klementina,
Kako si, vse v redu? Kako preživljaš te dni?
Pri nas, ugotavljam, je razpoloženje vremenu primerno. Vreme pa je megleno, deževno in hladno. Tako bo, vsaj pravijo, še do konca tedna.
Kot rečeno, je imela v petek Meta 12. rojstni dan. Moj brat L. je prišel z družino. In masko. Na našo teraso. Za pet minut. Ji voščil, ne da bi jo objel, ji segel v roko. Darilo je položil na mizo, da je bilo oddano brezstično. Pet minut smo se takole “zabavali” na terasi, potem je bilo že preveč mraz in so šli. Videli pa se nismo že več tednov - v normalnih razmerah smo se videli skoraj vsak teden, včasih tudi večkrat.
Včeraj je po kruh, ki ga pečem z drožmi, prišla moja mama. Za trenutek je stopila na hodnik, jaz sem bila na koncu hodnika, tri metre oddaljena od nje. Ne da bi se dotaknili, sem ji dala vrečko s kruhom. Rekla je še: “Pa objemi Mašo v mojem imenu.” Maša je stala ob meni.
Že skoraj dva meseca se takole vedemo, upoštevamo ukrepe, se skorajda bojimo en drugega in izogibamo drug drugemu.
Na novicah pa še vedno isto - držite se ukrepov. Številke se ne znižujejo, nekateri napovedujejo zaostrovanje ukrepov. Kako ostri naj še bodo, ne vem, ker že zdaj ne smemo / ne gremo nikamor.
Gibamo se lahko samo znotraj občin, v katerih živimo. Med 21. in 6. uro moramo biti doma. Trgovine, razen živilskih in še nekaterih izjem, so zaprte. Lokali, gostilne ostajajo zaprti že skoraj dva meseca, javni potniški promet ne deluje.
Pri nas so (zaradi pomanjkanja kadra) zaprli še lokalno knjižnico, a sem si k sreči nekaj knjig še pravočasno sposodila. Med njimi je tudi drobna knjižica italijanskega pisatelja in fizika Paola Giordana. Pisal jo je med prvim valom, ko je bila Italija v vrhu evropskih številk. Danes, ko imamo drugi val, njeno neslavno mesto prevzema Slovenija.
V glavnem, v knjižico z naslovom V času epidemije zapiše tudi: “Epidemija pomeni okužbo naše mreže odnosov.” Se strinjam.
In še: “Zato bomo morali vztrajati, kolikor dolgo bo treba. Naše edino razpoložljivo cepivo je rahlo zoprna oblika previdnosti.” Prav ima.
Pa tudi: “Zdaj nam ni več mar. Opazujemo strokovnjake, kako se prepiraj, tako kot otroci gledajo starše, od spodaj navzgor. In potem se skregamo še med sabo.” To je to. Tako je.
Zato vsak dan iščem drobne trenutke sreče.
Danes bo to kulinarična delavnica z Luko Jezerškom (sodnik v slovenskem MasterChefu). Pripravljali bomo ribe. Prek zooma, seveda. Se že zelo veselim, a hkrati tudi malo bojim. :-)
Bodi lepo, ostani zdrava, piši mi,
s.