15. NOVEMBER: Lockdown

Draga Klementina,

Beseda leta: lockdown. Beseda, ki jo je težko prevesti in jo še težje živeti iz dneva v dan, iz tedna v teden.

Nam nov lockdown od jutri dalje prinaša še te novosti: prekinitev javnega prometa (z izjemo taksijev), zaprtje vseh nenujnih trgovin (kar pomeni, da so odprte le živilske trgovine, tržnice in lekarne, pošte, knjižnice in vulkanizerji).

Sosed pravi, da so pred trgovinami spet vrste, saj lahko te sprejmejo le določeno število ljudi hkrati.

Druženje je zdaj omejeno le na člane družine. A to nam niti ne prinaša posebnih novosti, kajti že od marca nimamo obiskov, niti na obiske ne hodimo. Če smo se že s kom dobili, je bilo to zunaj, v hribih ali na kaki terasi, pa še to zgolj ob upoštevanju razdalje in le za kratek čas.

Še vedno velja prepoved gibanja med 21. in 6. uro, še vedno ne smemo zapuščati meja svoje občine (razen, če gremo na delo ali imamo za to kak drug, tehten razlog).

Otroci se še vedno šolajo od doma. Kar je, predvsem mlajšim zelo težko. Se mi zdi, da Maša (10 let) še vedno misli, da ima počitnice. Meta (12 let) je že za nekaj stopenj bolj odgovorna, predvsem pa samostojna pri uporabi računalnika. A že zdaj je jasno, da se znanje, ki ga bodo dobili na daljavo, ne more primerjati s tistim, ki bi ga dobili, če bi hodili v šolo. Se družili s sošolci. Hodili na treninge.

Danes je nedelja, zunaj je megla. Maša je ravno šla na sprehod do bližnjega hriba, to je Šmarjetne gore (646 nadmorskih metrov). Prvič letos si je nadela rokavice, s seboj vzela dve jabolki in malo pijače.

Moj mož in Meta se ukvarjata z novim računalnikom - do zadnjega smo oklevali, da bi ga kupili, kajti upali smo, da bo šolanje na daljavo trajalo le teden, dva. Ker kaže, da se bo vse skupaj zavleklo, smo včeraj kupili prenosni računalnik, enega zadnjih v spletni trgovini.

Jaz ti pišem te vrstice in ugotavljam, kako prav imaš. Otroci danes so tako zelo drugačni od nas, ko smo bili v njihovih letih, veliko bolj zreli se mi zdijo. Hkrati pa so nam tako zelo podobni. Se še spomniš, kako radi smo v najstniških letih domačim povedali svoje mnenje, pa čeprav nas je mnenje odraslih mnogokrat povozilo? Kako smo negodovali, ko je bilo treba iti kam z družino? No, tu je razlika: zdaj otroci ne negodujejo, kajti ne hodimo več nikamor.

Razen v hribe, seveda. Imamo neverjetno srečo, da živimo v predelu mesta, od koder gremo lahko peš na oba kranjska hribčka, na Jošta (845 nadmorskih metrov) in Šmarjetno.

Če sta punci še pred vsemi temi zaostritvami naravnost sovražili hojo v hribe, jo zdaj za odtenek manj sovražita, kajti to, da gremo ven, pomeni vsaj dobrodošel odmik od preživljanja časa za štirimi stenami. Včeraj recimo smo na Joštu videli veverico in se je vsi razveselili kot otroci.

Ob vsem tem, kar se nam dogaja v zadnjem času, se trudimo osredotočati na lepe trenutke. Na to, da smo skupaj. Na malenkosti, ki bi sicer kot strela švignile mimo nas, zdaj pa se nam nenadoma zdijo tako pomembne, dragocene in lepe.

Naj nas to drži pokonci!

V zadnjih tednih uživam v odkrivanju starih receptov. Takih, ki so jih kuhali že naši predniki. Zelje, krompir, fižol, prosena kaša …

Kako je pri vas?

Bodi lepo, ostani močna,

Špela